Ta motnja še ni definirana kot specifična oblika, zato namesto o diagnostičnih govorimo o raziskovalnih kriterijih v procesu prepoznavanja le-te. Zaenkrat je omenjena motnja diagnosticirana kot motnja hranjenja, ki ni drugače specificirana (Eating disorder Not Otherwise Specified).

Mnogo posameznikov je v stiski zaradi prenajedanja, ki pa ni basanje s hrano (binge eating). Tudi pri nekaterih drugih motnjah opazimo prenajedanje.

Raziskovalni kriteriji

  • ponavljajoče se epizode prenajedanja, basanja s hrano. V določenem času (npr. v 2 urah) oseba poje količino hrane, ki je definitivno večja, kot bi jo pojedla večina ljudi v enakem času in podobnih okoliščinah;
  • občutek izgube kontrole nad hranjenjem (oseba ima občutek, da  ne more prenehati jesti ali kontrolirati, koliko bo pojedla.
  • oseba je hitreje, kot je to normalno;
  • je, dokler se ne počuti neprijetno polna;
  • poje velike količine hrane, ko ne čuti fizične lakote;
  • je sama, ker jo je sram, koliko  poje;
  • oseba se prenajeda dvakrat tedensko vsaj šest mesecev.
  • prenajedanje ni povezano z redno uporabo neprimernih kompenzatornih vedenj (z očišče(va)njem, stradanjem, pretirano telovadbo) in se ne pojavi znotraj primera anoreksije ali bulimije nervoze.

Epizode basanja s hrano

Epizode prenajedanja se med seboj lahko zelo razlikujejo po trajanju. Večina posameznikov ima težave razmejiti basanje s hrano (prenajedanje) v več posameznih epizod. Nimajo pa težav spomniti se, ali so se v določenem dnevu prenajedali ali ne. Za razliko od  kriterijev za določitev bulimije nervoze predlagajo, da bi pri tej motnji šteli posamezne dneve, ko se pojavi basanje s hrano, ne pa posameznih epizod basanja s hrano, kot  to velja za bulimijo nervozo.

Kljub temu, da se občasno lahko pojavijo določena neprimerna kompenzatorna vedenja (očiščenje, postenje, pretirana telovadba), jih oseba za preprečitev učinkov prenajedanja ne uporablja redno.

Raziskovalne študije se razlikujejo v tem, kako definirajo redno uporabo neprimernih kompenzatornih vedenj. Nekatere smatrajo za redno dvakrat tedensko uporabo takih vedenj, kar je kriterij za bulimijo nervozo, in menijo, da so tisti, ki uporabljajo ta vedenja manj kot dvakrat tedensko, primerni za diagnozo kompulzivno prenajedanje (binge eating disorder). Prihodnje raziskave se bodo morale dotakniti tega izhodišča.

Nekateri posamezniki poročajo, da je basanje s hrano sproženo z disforičnimi razpoloženji, kot sta depresija ali anksioznost. Drugi niso zmožni identificirati specifičnih občutij, ampak poročajo o nedoločenem občutju napetosti, ki ga sprostijo pri basanju s hrano. Nekateri opisujejo, da se počutijo, kot da so omamljeni. Mnogi posamezniki jedo ves dan brez načrtovanih obrokov. Tudi tu se pojavi dilema, kako opredeliti ta način hranjenja, ker ni nujno, da se vsakič prenajedajo z velikimi količinami hrane.

Osebe s to vrsto motnje imajo različne stopnje debelosti. Mnogi imajo dolgo zgodovino ponavljajočih se poskusov, da bi shujšali in se počutijo obupane glede kontroliranja vnosa hrane. Nekateri nadaljujejo s poskusi, da bi omejili vnos kalorij, drugi pa so obupali zaradi številnih neuspehov. Večina  jih je prekomerno težka in ima zgodovino občutnejših nihanj telesne teže, vendar pa nekateri  nikoli niso bili prekomerno težki.

Posamezniki s tem vzorcem poročajo, da  njihovo hranjenje ali teža sovpadata z njihovimi odnosi z ljudmi, z njihovim delom, z (ne)zmožnostjo počutiti se dobro glede sebe. V primerjavi s posamezniki, ki imajo približno enako težo,  a so brez tega vzorca hranjenja, poročajo o višji stopnji samopomilovanja, gnusa glede oblike telesa, depresije, anksioznosti, pa tudi o somatskih težavah.

Pogostost

  • 0,7 – 4 % med splošno populacijo;
  • ženske so 1,5-krat bolj nagnjene k tej motnji kot moški;
  • med osebami, ki so se udeležile programov za kontrolo teže (hujšanje), jih ima od 30 – 50 % to motnjo.
  • 0,7 – 4 %  (v skupnosti).

Potek

Ta motnja je tipična  za pozno adolescenco in zgodnja dvajseta leta. Pogosto se pojavi po občutni izgubi teže s pomočjo shujševalne diete.



Last update: 30.9.2013